Ustanoviteljica zavoda Saša Hudnik se predstavi

KDO SEM?

Sem raziskovalka in ustvarjalka po duši, organizatorka po dejanjih, idejna vodja, izvajalka, mentorica in režiserka otroških gledaliških skupin in še kaj. Ko prične moja ustvarjalnost kar kipeti, pišem. Zato sem ustvarila že kar nekaj avtorskih dramskih del in adaptacij po knjižnih predlogah predvsem za otroke in mladino, naljubše pa mi je pisanje songov za muzikale in popevke.

V Zavodu Azum načrtujem, organiziram in izvajam dejavnosti, ki so povezane z dramsko-gledališkimi aktivnostmi za otroke, ter delavnice za odrasle. Že od samega začetka vodim Mini dramsko šolo .

Po izobrazbi sem etnologinja in kulturna antropologinja (ja zakomplicirani naziv uni.dipl.etn. in kult. antrop.), kar v osnovi pomeni, da me zanimajo ljudje. In kultura. Poleg tega pa sem tudi velika ljubiteljica drame in gledališča in obožujem pisanje, ko se domišljija sprosti in se odpirajo popolnoma novi svetovi. V mlajših letih sem obiskovala Dramsko šolo Barice Blenkuš, kjer sem se prvič zaljubila v gledališče. Vrsto let sem bila amaterska igralka, pri čemer sem se spoznala z uličnim gledališčem in klovnado ter improvizacijskim gledališčem. Trenutno v okviru magistrskega študija Pomoč z umetnostjo (v tujini to imenujejo “art therapies”) na PeF pridobivam dodatna znanja o tem, kako nam drama in njene tehnike koristijo tudi v vsakdanjem življenju ter so nam v pomoč, ko se znajdemo v stiski, oziroma doživimo blokado in ne vidimo rešitve.

Ker z vsem srcem verjamem, da bi bilo življenje brez neprestanega učenja kot prazna lupina, se udeležujem raznih delavnic in izobraževanj: poletna gledališka šola v Izoli v organizaciji JSKD s srbskim igralcem Markom Gverom, usposabljanja in delavnice za mentorje otroških gledaliških skupin v organizaciji JSKD s Kim Komljanec, redno obiskovanje konferenc dramske pedagogike, delavnice na temo dramske pedagogike kot način za premagovanje ovir in ustvarjalnega učenja ter komunikacije s Chrisom Cooperjem, delavnice na temo prisotnosti in čutnega spomina, avtentičnega gibanja s Hazel Carey in Helen Payne, uporaba dramskih in gledaliških tehnik v namen pomoči oziroma terapije v različnih socialnih okoljih s Tonyem Cealyem, Alenko Vidrih in Katy Tozer, gibalna improvizacija s Katie Duck, avtorsko gledališče z Ivo Milley na gledaliških delavnicah v Kopru, …

ZAKAJ OBOŽUJEM TO DELO?

Verjamem, da je v nas, ki smo v veliki meri oblikovani z dnevnim ritmom sodobnega hitrega življenja, zakopano naše bistvo, kjer ostajamo večni otroci. Otrok je tisti, ki raziskuje, se igra in ustvarja, ki išče nove rešitve, ki se navdušuje nad življenjem in se ne pusti podjarmiti pritisku okolice. Najbolj me osreči, ko vidim, da se oseba odpre, da najde v sebi ustvarjalnost, ki je prej ni poznala, ko zaživi bogato življenje ali se kar naenkrat porodijo nove ideje in sanje. Ko se prične t.i. samoaktualizacija osebe. Ko se poveže skupina, ki kar izžareva domišljijo in ustvarjalnost, ki jo posledično zna prenesti tudi gledalcem, ko govorimo o dramskem delu. In seveda najbolj uživam, ko to doživljam na lastni koži.

In pa še povzetek v angleškem jeziku:

I have a constant need to learn and to share my knowledge an experience. I am not very keen on classical learning and teaching methods and as a trainer, I use innovative methods that  mostly derive from drama and theatre. For me, these are among the most powerful tools I can use when woking with people but I will also integrate activities that include reflecting and analytical skills. No one has ever complained about my workshops being boring or unuseful. And I try really hard to keep it this way!

 

PRIMER MOJEGA DELA: