Ustvarjanje najprej za dušo, potem šele za občinstvo

Kot dramska pedagoginja v Mini dramski šoli se velikokrat sprašujem, kaj naj naredim, kaj lahko izboljšam, kaj lahko dodam, da bi otrokom omogočila še boljšo gledališko izkušnjo. Še posebej za tistim, ki že dalj časa obiskujejo MDŠ. To je eden od razlogov, da se nesprestano izobražujem, raziskujem, iščem nova znanja in izkušnje. Verjamem namreč, da je življenje na tak način lepše in zanimivejše, jaz pa s tem strokovno in osebnostno rastem ter “mojim gledališkim” otrokom nudim lepo potovanje v gledališki svet domišljije in ustvarjalnosti.

Letos so pri najmlajših (I. triada) prišle na vrsto lutke in to ne kakršnekoli kupljene ali tovarniško izdelane lutke, temveč take, ki so jih otroci večinoma ustvarili sami – iz kuhalnice, krpic, lepenke, gume, filca, okosmatenih žičk, perja, mreže proti komarjem in vrtnarske koprene. Na voljo je bila cela paleta različnih materialov, ki sem jih nabrala tekom daljšega obdobja – saj poznate tisto: ko gremo v trgovino z ustvarjalnim materialom in nekaj pritegne našo pozornost in se kar naenkrat znajde v nakupovalni košarici, češ bo že enkrat prišlo prav…

No, moram priznati, da sem najprej doma poskusila narediti dve lutki, da bi lahko otrokom svetovala in predloga se je izkazala za kar dobro: lesena kuhalnica, ovita s starimi krpicami in oblečena v najlonsko nogavico za osnovo.

Potem pa so me otroci “v nulo” presenetili s svojimi idejami, kako bi se še dalo na predlagano osnovo (na prvi fotografiji) izdelati like, ki jih rabimo za predstavo (ja, tole bo za polletni nastop pred starši udeležencev MDŠ 1). In na dveurni delavnici so nastale lutke na spodnji fotografiji. Ko so bile končane, sem ostala brez besed. Barve, detajli, kombiniranje materialov. Odrasli (na pomoč so mi priskočili trije starši) smo samo ubogljivo lepili z pištolico za vroče lepljenje tam, kjer so nam pokazali otroci, morda zavezali kakšno vrvico, še pri izrezovanju detajlov je bila naša pomoč le mestoma zaželena.

In celoten proces ustvarjanja – od izbire teksta, ugotavljanje z otroki, kaj je lutka, kako jo narediti in animirati, brskanje oz. nabiranje materialov, preizkušanje v zavetju doma in končno lutkovna delavnica na lepo nedeljsko dopoldne, ko smo po ustvarjalno preživetem času stopili na čudovito toplo zimsko sonce… je bil enostavno čaroben. Pa vendar se še ni končal. Kmalu se bomo predstavili občinstvu in takrat bodo morda nekateri otroci ugotovili isto stvar, kot sem jo jaz, ko sem se pričela ukvarjati z gledališčem in pisanjem: ustvarjanje je najprej za mojo dušo, potem je šele namenjena občinstvu.