PICA

Otroci se usedejo na tla v krog tako, da se s stopali dotikajo obeh sosedov. Nastane neke vrste “zvezda”, saj imajo noge malce razširjene. Potem jih vprašam, katera je njihova naljubša pica in jih razvrščam v krogu glede na pico, ki jo poimenujejo. Npr. vse margarite gredo skupaj, vse klasike skupaj, … Nekje seveda pride do tega, da sta soseda na primer nekdo, ki obožuje margarito in nekdo, ki obožuje tuno (to prepuščam vam, jaz ponavadi zraven margerit posedem zelenjavne pice, potem tuno, potem klasiko in potem še kake bolj specifične pice, kot je kraška). Ko enkrat uredimo “sedežni red”, zakličem recimo “margarita” in vsi otroci, ki jim je naljubša margarita, morajo dvigniti obe nogi hkrati s tal, in sicer tako, da se nikjer krog ne pretrga, povsod se morajo še naprej dotikati s stopali. Tam, kjer so stične točke med različnimi najljubšimi picami, morata otroka paziti, da ne razkleneta kroga, da nadev ne pade s pice. Zato v našem primeru margarita dvigne obe nogi (tako kot vse ostale margarite), margaritin sosed (npr. tuna) pa samo tisto nogo, s katero se dotika margarite. Ko to naredijo, počasi in seveda v sklenjenem krogu položijo noge nazaj na tla. Kjer pica razpade, oba soseda izpadeta iz igre in pica se tako postopoma manjša, saj ostali otroci nazaj sklenejo krog.

Otroci se zelo zabavajo, iščejo načine, strategije, kako bi si olajšali delo, saj je fizično precej naporno, hkrati se dogovarjajo.